Najboljši in edini daleč naokoli

Najprej malo razlage za vse, ki vedo o postopku kemičnega nikljanja premalo, da bi sploh vedeli, kaj to je: gre za breztokovni postopek, ki preprečuje rjavenje oziroma korozijo, pri čemer je debelina nanosa enakomerna po celi površini obdelovanca, kar je glavna prednost kemičnega nikljanja pred drugimi galvanskimi zaščitami. Zahteve pri galvanskih postopkih se med seboj razlikujejo, nekoč je bilo denimo dovolj dobro, če so nek kovinski del (na primer vijak) potopili v protikorozijsko raztopino. Danes so standardi pri kemičnem nikljanju drugačni in zahtevni do te mere, da sme biti toleranca nanosa po vsej površini +/- 0,5 mikrona. Grčarjevi debelino nanosa strankam dokazujejo tudi tako, da ponikljane predmete rentgensko slikajo in dajo meritveni protokol.

Odločna, a topla poslovna dama je gospa Marina Grčar. Pred petimi leti je po nenadni moževi smrti morala čez noč prevzeti družinsko podjetje in ga v nemirnih letih krize obdržati na začrtani poti. V povsem "moški" stroki, ob dveh najstnikih in brez enega samega svojega sorodnika, saj prihaja iz Makedonije. Danes bi se lahko pohvalila (a se ne ...), da uspešno širi poslovanje na tuje, da so zaenkrat edini v panogi s tako kapaciteto galvanske linije v Sloveniji in da sta fanta zrastla v zrela in odgovorna mladeniča. A ob tem ne pozablja na delež zaposlenih, Janeza Pavliča in Darka Povirka, brez katerih ne bi dosegla, kar je.

V Sloveniji sta dva ponudnika takih postopkov. So edini daleč naokoli, ki so tako hitro odzivni, da k njim vozijo galvanizirat celo z Madžarske. In iz Avstrije, kajti hitra odzivnost in izjemna natančnost sta dva ključna aduta za zadovoljstvo naročnikov. Kemično nikljanje je zelo uporabno v mnogih industrijskih vejah: veliko prednost daje v avtomobilski industriji. Pa denimo v medicini, saj ravno za madžarske naročnike nikljajo dele opreme za tunele za magnetno resonanco. Prav pride v avtocestnih tunelih na ventilatorjih, kjer je onesnaženost večja. Pri "Grčarjevi tehniki" uporabljajo srednje fosforne niklje z deležem fosforja v raztopini (8-10%) in visoke fosforne niklje z deležem fosforja (10-13%), kar spet pomeni večjo korozijsko zaščito. Prav pride še v prehrambeni industriji, kjer je treba začititi, določene dele mlinov oziroma mlinčkov. Nikljajo tudi kovinske dele, ki se uporabljajo za pakiranje tablet v folijo, da so te zaprte (Krka d.d). Pa ključavnice, in spojke v Titanu...

Gre torej za izjemno precizno delo, kjer napak preprosto ne sme biti, saj te stanejo posla in dobrega imena, poudari intervjuvanka. Zato tega tudi ne more delati kdor koli - šole ni, kdor se s tem ukvarja, pa razvije svoj način dela, ki je od ene do druge galvanizacije drugačen, še dodaja sogovornica. Zagotovo ji pride prav, da je po izobrazbi diplomirana inženirka elektro stroke.

Z dejavnostjo je začel pokojni gospod Boris Grčar v 80. letih, ko je vizionarsko predvidel, da bo stroka imela obet za razvoj. Takrat se z gospo Marino še nista poznala. V Ihanu je podedoval staro hiško, zunaj obraslo s trto, in v njej je eno sobo namenil galvanizacij. Sproti se je učil in napredoval, začel z cinkanjem in s širitvijo posla spoznaval nove tehnike. Ko se žena spominja njegovega načina dela in razmišljanja, vidi njegov uspeh tudi v tem, da je bil ne le vizionar, ampak tudi izjemno precizen. To je bila njegova velika konkurenčna prednost, ki so jo partnerji znali prepoznati. Če nikelj ni nanešen pod točno določenimi pogoji, se sčasoma namreč odlušči. Danes stoji v Ihanu najsodobnejša galvanska linija za kemično nikljanje, poslovni prostori pa se držijo hiše v kateri sta si ustvarila dom zakonca Grčar.

A pojdimi po vrsti: Gospa Marina, ki je kot edinka odraščala v ugledni družini v Skopju, kjer sta si ustvarila dom njena starša, je prišla v Slovenijo na Iskrino povabilo. Iskra je imela tedaj tako politiko, da je iz vsake države, kjer je sčasoma nameravala odpreti podružnico, povabila nekaj perspektivnih inženirjev v Kranj na usposabljanje. Nato so se vrnili v domača okolja, kjer so naprej razvijali za Iskro na tujih trgih. Tudi zgodba gospe Marine bi bila bržkone enaka, če se ne bi po njenem prihodu v Slovenijo kmalu začela vojna, ki se je kot požar širila proti jugu, zato so ji tudi starši svetovali, naj raje ostane v Sloveniji. In je za zmeraj. Ko je spoznala Borisa, sta si v Kranju ustvarila dom, enega za drugim je rodila danes 19- in 18-letna sinova, Erika in Marka, obenem pa so gradili v Ihanu. Tako še par tednov pred Erikovim vstopom v šolo niso vedeli, kam bo hodil, a točno 1. septembra so prvič prespali v Ihanu. Okoli leta 2007/8 se je mož odločil za veliko investicijo, vredno 0,5 milijona evrov. Toliko je stala nova linija za kemično nikljanje. Gospa Marina se je ravno takrat z možem dogovorila, da v dobro družine ostane doma in se ne vozi več vsak dan v Kranj. Seveda tako, kot sta načrtovala, ni šlo niti en dan, saj je poprijela v firmi. In ko je mož Boris konec leta 2010 iznenada umrl, ji je še kako prav prišlo, da se je na posel vsaj malo spoznala.

Ko se danes ozira nazaj, ne ve, kako je zmogla, je odkrita. Žalovati ni mogla, mislila je na otroka, pa tudi na vse stranke, katerih pritisk je bil konec leta največji. Niso jim niti povedali, da imajo smrt v hiši, tik pred božičem so profesionalno oddelali vsa naročila. Na gospo Marino pa se je zgrnila še teža vseh birokratskih ovir okoli podjetja in dedovanja in morala je od enega urada do drugega, da je posel stekel naprej. Ob tem jo je čisto človeško skrbelo, kako bo odplačevala kredit, saj so začela zaradi sovpada krize naročila upadati. In kaj bo, če slučajno zboli, obnemore ... Ko je po več mesecih, pravzaprav skoraj po letu dni, dobila vse sodne in administrativne bitke, ko je videla, da tudi pod njenim krmarjenjem barka ne bo potonila, se je sesula. Prišlo je za njo, odkrito pokaže svojo ranljivejšo plat.

Morda je tudi zato v poslu tako uspešna, kajti ko pride tovor z Madžarske, vselej poskrbi, da ima šofer urejeno prenočišče v hotelu Krona. Ve, da ne more čakati, zato nikljanje naredijo v enem dnevu. Voznika pelje še na kosilo, stavke si prevajata s pomočjo googlovega prevajalnika translate. Jih pišeta na prtičke ... Kadar pride pogledat potek dela sam naročnik, poišče prevajalca, ki ne le prevaja, ampak tudi zabava omizje. Ob tem se ne neha truditi, da bi bila korektna in dobra nadrejena obema delavcema, sinovoma dobra mama, v zadnjem času pa tudi zlata hčerka. Pred časom je namreč na dom sprejela ostarele starše, da je pomirjena na njuno jesen življenja. Zavzeta, komunikativna in odprta podjetnica, menedžerka v presežkih, ima načrte tudi za naprej: Želi si, da bi podjetje raslo in se širilo, da bi ga nekoč prevzela sinova. Da bi v tem uživala in da bi trud njenega očeta preko njunih ambicij in trdega dela živel naprej. Kajti le najožja družina ve, koliko skrbi in truda je bilo treba vtkati v posel, da lahko danes s ponosom povedo, kaj so ustvarili.